Giuseppe Di Palma
Kadar zaspiš izmučena,
mehka voda, ki so jo ukrotile
trave bregov, kadar zaspiš
s senco strogega vrbja
in z globokim čelom, sanjaš, da je morje
blizu, da se v tolmunih peni
galebji krik.
Tedaj razvijem od časa sprano jadro,
čakam veter od juga, čakam
veter od vzhoda,
božam mrtvi jambor.
In ni vetra od severa
in od zahoda ga ni.
Kje je moje morje, kje si,
prekleti veter, tulim
s pijanim grlom kakor vsi stari mornarji
in iščem po obzorju. Vidim
le tvoje tolmune.
Božam mrtvi jambor.
Razparam staro jadro.
Miroslav Košuta
Del mare
traduzione di Tatjana Rojc
Quando ti addormenti sfinita,
morbida acqua domata
dall’erbe degli argini, quando ti addormenti
con l’ombra di salici severi
e con la fronte profonda sogni il mare
vicino, e un grido di gabbiano
schiumare tra i tuoi gorghi.
Svolgo allora la vela logora di tempo,
aspetto il vento di meridione, aspetto
quello di levante,
accarezzo l’albero morto.
E non c’è vento da settentrione
e non ce n’è di ponente.
Dov’è il mio mare, dove sei,
maledetto vento, urlo
con gola ebbra come i vecchi marinai
cercando all’orizzonte. Vedo
soltanto i tuoi gorghi.
Accarezzo l’albero morto.
Squarcio questa vela antica.